Izvršba – skrajni primer izterjave

Skrajni primer izterjave je izvršba, to je takrat, ko dolžnik ne poravna računov, bodisi zato, ker jih ne more ali ker jih noče. Ta oblika je najbolj skrajna in najmanj prijetna, zato je za se izterjevalce priporočljivo, da pred tem poskusijo še z drugimi manj bolečimi in cenejšimi oblikami izterjave.

Postopek se prične tako, kot se prične skoraj vsak sodni postopek, to je z vložitvijo tožbe. Upnik mora biti pri vložitvi tožbe nadvse previden in natančen pri posredovanju podatkov. Podatki, ki jih sodišče potrebuje so vsi premoženjski podatki od dolžnika, to so sredstva na transakcijskem računu, stanje s pokojnino, rubež premičnin ter nepremičnin, deleži dolžnika v podjetju in tako dalje. Prav naj upnik pridobi vse dokaze (to so vsi dokumenti ali kakršnikoli drugi dokazi), ki bodo dokazovali dolg. Če upnik ne bo zmožen dokazati dolga, ali če se tožba celo izkazala za neopravičljivo, se to lahko za upnika konča precej slabo.

Po drugi strani, če upnik dokaže neplačane račune, pridobi sredstva, ki mu jih je dolžnik dolžan. Če dolžnik sredstev ni zmožen plačati, se pregleda še njegovo osebno premoženje in tako lahko sledi rubljenje njegovih predmetov.

Dolžnik lahko z utemeljenimi argumenti lahko navede svoje razloge zakaj ni plačal svojih dolgov. Razlogi so lahko najrazličnejši, lahko je to napaka v blagu, storitvi, v izdaji računa ali pa da je račun že plačal. S temi argumenti (ugovori) se dolžnik lahko izogne plačilu ali pa le zamakne postopek izvršbe.