O tem vprašanju bi se dalo debatirati. Pa poskusimo odgovoriti popolnoma laično. Nekateri današnji lektorji so se za študij slovenskega jezika odločili na osnovi želje po študiju slovenščine oz. ker jih to že od nekdaj veseli, so pa tudi takšni, ki so se za študij slovenščine odločili, ker niso imeli druge izbire.

Smer slovenski jezik s književnostjo tako kot številne druge smeri namreč nikoli ni zahtevala visokega števila točk za vpis. To pomeni, da so se lahko vpisali tudi tisti, ki niso bili sprejeti na želeno smer, hoteli pa so status študenta. Predvidevamo lahko, da mnogi izmed njih študija niso končali, kljub vsemu pa ga nekateri so.

So torej takšni profesorji slovenskega jezika avtomatično tudi dobri, kvalificirani in kakovostni lektorji? Vprašanje naj ostane retorično, saj je slepo presojanje grdo in nepravično do tistih, ki dejansko so kakovostni. Dejstvo pa je, da obstaja upravičen dvom glede tega, ali ti diploma, torej papir, zagotovi tudi kakovostno lektoriranje. Dober lektor mora imeti za sabo veliko kilometrine, veliko mora brati in se nenehno izobraževati, da gre v korak s časom in je vešč najnovejših jezikovnih pravil.